Ponedeljek, 3. 2. 2014

 

Ura 5.00. Prvič se prebudim gledam radijsko budilko, ki ne daje nobenega signala. Je spet zmanjkalo elektrike? Le kaj je spet? Paziti bom moral, da ne zaspim na delo. Ko si na telefonu nastavljam budilko opazim, da le ta nima signala? Le kaj je sedaj to! Sami »nesposobneži« kako, da to še ni urejeno!

 

6.00. Po dolgem premetavanju po postelji v strahu, da bom zaspal se končno v temi odpravim v kopalnico, se za silo umijem opravim jutranja opravila in v soju sveč vlačim na sebe  topla oblačila.  že se je nekoliko shladilo, saj peč ne deluje brez električne energije. Želim si skuhati jutranjo kavo, pa je električni štedilnik brez moči. Ves tečen zato odprem hladilnik notri pa me ne pričaka prijazna svetloba, ki ponavadi posveti na izbrane dobrote. Lakota me mine. Tako brez volje hitim vzamem še službeno torbo in se odpravim  proti garažnim vratom. Pritiskam na daljinca, … zlomka vrata se na daljinca ne odprejo, potrebno bo, da jih ročno odprem. Spet ta elektrika. Iščem ključe, študiram in preučujem ključavnico, kdaj sem to nazadnje odklepal… Ko končno po več minutnih naporih dobim avtomobil iz garaže sem vesel, da vsaj ta deluje. Mudi se mi. Speljem na cesto, vidim, da je cesta zaprta, obrnem ter se po drugi poti odpravim, na delovno mesto. Vse okoli mene je vkovano v led. Jutranja svetloba se poigrava in se leskeče. Drevesa, ki jih obsvetim z žarometi so kot prelepe novoletne jelke obložene z tisoči kristali. Z grozo opazujem drevje, ki se sklanja nad cesto. Ogromno škode bo, ugotovim. Ob cesti opazim že odstranjena drevesa. Nekdo pred menoj je moral biti že priden, da je vzpostavil cesto prevozno. Pazljivo se oziram v spuščena drevesa, ki grozeče silijo na cesto in vozim – previdno. Na srečo se le prebijem skozi ovire. Po radiju poslušam odzive poslušalcev, ki sporočajo kje so zastoji in težave v prometu.

 

7:30. Končno v Ljubljani, tu je vsaj elektrika, pa tudi telefon deluje. Juhu tehnika.

 

15:30. Konec službe. Odpraviti se bo potrebno domov. Le kje naj grem? So zaporo ceste že odstranili? Na koncu se odločim, da grem po poti kjer sem šel zjutraj. Ko se peljem z grozo opazujem vsa podrta drevesa in veje, ki jim števila ni konca.

 

16:30. Pridem domov. Po stari navadi se zleknem na kavč, prižgem TV ter se prepustim čakanju na kosilo. Smola! Še vedno ni elektrike! Kaj bom sedaj počel? Pogled mi uhaja skozi okno. Res je vse v ledu, grmičevje, sadna drevesa, ječijo pod težo bremena, hkrati pa so tako spokojna, mirna, lepo je, ko bi mi bilo vsaj še toplo. Sklenem, da letos zgradim kamin, da premostim take situacije brez nevarnosti zmrzali. Da rešim nastalo težavo  skočim, da soseda, ki mu že brni agregat. Ker je moč agregata velika sem tudi sam deležen elektrike. Huhu vsaj skrinja in peč delata. Kmalu bo v hiši toplo! Skrbelo me je že, kako bom preživel v mrazu in pa da se meso v skrinji ne odtaja.

 

17:00. Pride mrak in z njim noč. Spet se stemni. V dnevnem prostoru se trudim ob sveči prebrati časopis. Pričnejo me boleti oči.

 

17:20. Pride elektrika :) najprej le za kratek čas, potem pa traja.

 

18:00. Vstanem, se preoblečem v pižamo usedem pred TV in gledam poročila. Koliko nesreč je po svetu, kaj vse se lahko ljudem pripeti. Res grozno.

 

20:30. Ker so me dnevni dogodki v službi utrudili (kar nekaj sodelavcev zaradi razmer ni prišlo na delo) se kljub zgodnji uri odpravim v posteljo. Zaspim z upanjem, da bo jutri že bolje.

 

 

 

Ponedeljek, 3. 2. 2014

 

5:00. Zbudi me zvok pozivnika. Tuleči zvok me vrže na noge, spotaknem se, padem po tleh, skušam doseči stikalo, elektrike ni!  Ko sem zvečer šel spat je še bila.  Na pozivnikuse izpiše  klic na pomoč!  Drevo na cesti, ujet je voznik, nujna hitra pomoč...  Z baterijo se prebijem do omare z obleko se na hitro oblečem, ter obujem in zdrvim proti gasilnemu domu. Tu so že najhitrejši kolegi. Zbiramo se!  Nemo se spogledamo ter se hitimooblačiti  v zaščitne obleke, vsi pa tuhtamo, kaj bomo ugledali, ko pridemo na mesto nesreče. Oborožimo se še s čelado, baterijo, rokavicami…

 

5:07 se odpeljemo na pomoč. Ugotovimo, da je na poti Zdenska vas – Čušperk ostalo vozilo ujeto med dvema drevesoma, ki sta padla na cesto.  Odstranimo drevje in vejevje, ter tako rešimo občana.  Nadaljujemo s čiščenjem prenapetega lesa, ki visi nad cesto. Ob zgodnjem jutru na  cesti, ki je dišala po bencinu in svežem lesu, se je dež mešal z jutranjo meglo. Rezek zvok motorne žage so prekinjali zvoki  pokanja vej. Nevarno je! Drevesa padajo kot za stavo. Skoraj eno zgrmi na naš gasilni avto. Delo hitro zaključimo in se vrnemo v gasilni dom.

 

6:30. Odločimo se, da počakamo vsaj malo, da se zdani. Nato bomo nadaljevali.

 

7:00. Sklican je štab - tam se zberejo vsi poveljniki društev, poveljnik CZ, poveljnik GZ, župan, elektro delavci... Na hitro ugotovimo razmere. Sklenemo, da je nemudoma potrebno ukrepati. Naredijo se ekipe za sanacijo cest, nekaj gasilcev je pridodanih delavcem elektra. Mobilizirajo se traktorji, vitli in osebne motorne žage- gasilskih je namreč premalo, oskrbimo se z gorivom in mazivom. Potrebujemo delavne in pridne roke. 80 nas je pa vendar ima vsak polne roke dela. Vsi delamo kot dobro utečen in naoljen stroj. Ko se sanira določen del ceste, že nevarnost preži na drugem delu. Podiranje je nevarno, potrebna je velika pazljivost, izkušenost, ki pa je v takih zahtevnih razmerah nimamo. Hvala Bogu, da živimo v kraju, kjer se praktično skoraj vsak »rodi« z motorno žago. Delo teče cel dan, vse naše enote se usklajujejo preko radijskih postaj, ki jih vodi in povezuje center Dobrepolje. Brez njega bi bili dobesedno odrezani od sveta. Čez dan nas večkrat strese pozivnik – klici na pomoč. Potrebe po agregatih, tam je ogrožena stanovanjska hiša, na katero se nevarno nagiba drevo... Kratek pogled, ko hitimo mimo do naslednje lokacije nas preseneti, sosedje se kregajo in pulijo za agregate, ki so ta trenutek res »vroča roba«. Telefoni še vedno ne delujejo. Edina povezava so radijske postaje, ki hreščijo in javljajo nove naloge. Po tej vezi tudi sporočamo svoje potrebe. Lačni smo. Marsikateri ni zjutraj, ko je odhitel na pomoč zaužil ničesar.

 

11.15. Organizirana je topla malica. Kako se prileže topel čaj in gasilska klobasa. Ponovno nabiti z energijo se odpravimo reševati elektro daljnovode. Naš cilj je vzpostaviti prometnice po Dobrepolju in vzpostaviti električno omrežje.

 

13:20. Uspe se nam »prežagati«na drugo stran,  ter tako dosežemo ekipo, ki je čistila cesto z nasprotne smeri. Utrujeni, vendar veseli, da smo naredili povezavo »s svetom«. Drevesa še vedno padajo. Čiščenje se nadaljuje do teme. Nato se ustavimo.

 

17:20. Novica :) prišla je elektrika!!! Zmaga odmeva v naših glavah. Bitko z naravo smo danes dobili. Imamo elektriko, lahko bomo kuhali, prali, pomivali, se greli in pregledali dnevne novice... Zvečer se še enkrat sestanemo ob skupni večerji, se pogovorimo o današnjem delu, snujemo načrte za naslednji dan.

 

20:00. Utrujeni popadamo po posteljah.

 

 

Naslednji dan…

 

Ponovimo vajo in delo prejšnjega dne…  In tako je bilo več ali manj vse do petka. Nimam ne časa ne energije, da bi več pisal…

 

Zgoraj so vzeti le delčki iz doživetjih dveh ljudi. Dva pogleda in dva dejanja za enako stvar. Verjamem, da se vam pri vsem tem porajajo podobna vprašanja kot meni.

 

Bi bilo potrebno v takih in podobnih  situacijah stopiti skupaj? Bi bilo prav, da vsi poprimemo za delo in rešujemo naš kraj? Vse prevečkrat se namreč pripeti, da se pustimo reševati. Na nas je, da postorimo najprej sami kar je v naših močeh, če nam ne gre pa prosimo pomoči. Na vseh nas je, da se izobražujemo, delamo in prispevamo k skupnosti v kateri živimo.

 

Nekaj te zavesti je v klenih Stružancih in Dobrepoljcih še prisotna. Lahko rečem, da predvsem zaradi teh ljudi, ki so v ujmi sanirali posledice, svet postane lepši, postane tak kot ga poznamo. Elektriko in prevoznost cest bi lahko postavili pod vprašaj časa, kdaj bi pristojnim službam vse to uspelo sanirati. Preveliko dela so imeli in ga imajo še danes. Zavedati se moramo, da delamo in dajemo od ljudi za ljudi. Premaknimo naše meje, stopimo skupaj. Dovolite mi da o tej večdnevno trajajoči intervencij nanizam le nekaj podatkov o gasilcih v naši občini.

 

GZ Dobrepolje	02. feb.	03. feb.	04. feb.	05. feb.	06. feb.	07. feb.	Skupaj
vozila	7	9	4	4	2	1	27
gasilci	53	81	42	23	14	4	217
traktorji	2	4	4	1	1	1	13
žage	10	21	14	8	6	2	61
agregati	2	10	6	1			19
gasilske ure	372	1043	476	175	114	8	2170

 

Pri vsem tem delu je nastalo po grobi oceni za cca 5.000- 10.000 eur  poškodb na gasilskih vozilih in opremi. Stroški so bili tudi z gorivom.

 

Ni dovolj, da so se krhale verige, da se je trgala uniforma ter rokavice, kvarile radijske postaje... posebna zahvala gre zbiratelju gasilskega triopana. Triopan je namreč služil kot zapore ceste, ker je bilo nevarno, da se vam zruši drevo na glavo, pa je čez noč dobil noge. Hvala tistemu ali tisti.

 

Na koncu bi se rad kot poveljnik gasilske zveze Dobrepolje  zahvalil najprej vsem požrtvovalnim gasilcem, ki ste ponovno tvegali svoja življenja, in s svojim dejanji pripomogli k uresničevanju skupnega cilja. Ponovno ste dokazali, da lahko računamo na vas. Ne smem pozabiti tudi vseh strokovnih služb, župana, ki je bdel nad našimi potrebami in nam skušal ugoditi, osebja sv. Terezije, Brdavsa, ki so nas hranili – predvsem pa delavce Elektra s katerimi smo na intervenciji čudovito sodelovali.

 

Hvala vsem, ki ste karkoli storili, da posledice žleda nismo tako hudo občutili.

 

Pa ne pozabite!  Vedno smo z vami!

 

Uroš Gačnik